9
" Man kann alles erzählen, nur nicht sein wirkliches Leben; – diese Unmöglichkeit ist es, was uns verurteilt zu bleiben, wie unsere Gefährten uns sehen und spiegeln, sie, die vorgeben, mich zu kennen, sie, die sich als meine Freunde bezeichnen und nimmer gestatten, daß ich mich wandle [...]. "
― Max Frisch , I'm Not Stiller
12
" And it's just the same with the inner life of man. Anyone can know about it nowadays. How the devil am I to prove to my counsel that I don't know my murderous impulses through C. G. Jung, jealousy through Marcel Proust, Spain through Hemingway, Paris through Ernst Jünger, Switzerland through Mark Twain, Mexico through Graham Greene, my fear of death through Bernanos, inability ever to reach my destination through Kafka, and all sorts of other things through Thomas Mann? It's true, you need never have read these authorities, you can absorb them through your friends, who also live all their experiences second-hand. "
― Max Frisch , I'm Not Stiller
16
" Stiller jo je debelo gledal.
»Tako torej gledaš name!« je rekla Julika. »Si pač naredil podobo o meni, to pač vidim, dokončno podobo za vselej, in konec. Drugače kot takšne, saj to čutim, me zdaj kratko in malo več ne moreš videti. Kajne?« Stiller si je prižgal cigareto. »Jaz sem v zadnjem času tudi o mnogočem premišljevala,« je rekla Julika in pihala snežne kristale s svoje odeje tudi zdaj, ko je govorila sama, »- v zapovedih ne stoji kar tako: ne smeš si ustvariti podobo! Vsaka podoba je greh. Tole je ravno nasprotno kot ljubezen, vidiš, kar zdajle počneš s takim govorjenjem. Ne vem, če to razumeš. Če takega človeka ljubiš, mu vendar pustiš odprto možnost in si kljub vsem spominom kratko in malo pripravljen čuditi se, zmerom znova se čuditi, kako je drugačen, kako različen in ne takšenle, ne dokončna podoba, kakršno si delaš ti o svoji Juliki. Lahko ti rečem samo to: ni tako. Vselej se z govorjenjem v kaj zapičiš – ne smeš si delati podobe o meni! To je vse, kar ti na to lahko rečem. "
― Max Frisch , I'm Not Stiller
