Home > Author > Boris Pahor
1 " In v resnici je poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človeškega dostojanstva "
― Boris Pahor , Necropoli
2 " Paitsi rakkaus, joka epäilemättä kuuluu ensimmäiselle sijalle, myös jalo kapina epäoikeudenmukaista todellisuutta vastaan on sittenkin suurin asia, jonka avulla ihmisarvon pelastamista voidaan edistää "
3 " A oči so vse na Julki. In vse klopi zadržujejo dih, da bi bile vse oči še bolj tesno pri njem. Kakor da bodo iz njih, iz oči, vsak hip zaplavale otroške dlani kot golobje peruti in privzdignile njeno telo in mu zamanjšale bolečine. Njene oči pa so žametno in vlažno mehke, ker se njena stopala ne dotikajo poda. Rožnat trak, ki povezuje kiti, pa čepi na kavlju kot metulj z razprtimi krili. "
― Boris Pahor , Grmada v pristanu
4 " Monotono pojejo kraguljčkiprah po cesti dviga se lahak -In ujeta pokrajina je zadihala, se rešila bodal in samokresov in policijskih psov, čeprav je bila pesem otožna. Ni bila koračnica, ne bpjni klic, ampak mehek sen, izpoved trudnega človeskega srca. Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo zdaj pojejo; kraguljčki pa pozvanjajo, cingljajo lagodno, kakor da jih utruja starost stoletij.Joj kako otožna je ta pesem,poln ganotja njen domači zvok,še v osrčju mojem ogenj vnema,ki zagrnil ga je mrak globok.Zbor se je poslavljal od svojega pevca, ki ne bo nikoli več pel. "
5 " In nihče ni smel na njegov grob.In pred njegovim grobom je korakala straža.In kdor se je naslednji dan vtihotapil na pokopališče, je lahko samo od daleč videl stražo in zapuščeni grob. A videl je tudi goro rož na grobu, in toliko jih je bilo, rož, da so lezle vse naokoli dol na druge grobove. Piramida vencev in šopkov kjub kljub puškam in samokresom; venci in cvetje, ki so v noči prišli neubranljivo kakor kraguljčki v noči k poslednji podoknici.A pušelci in šopki so bili kot na kup zmetanon kamenje, na kup zmetana polena, ker so bili vrženi čez zid, naskrivaj, iz razdalje kakor gobavcu. "
6 " A tudi ko bi ne hotel, bi imela vsaj sina, ki bi ga vzgojila, kakor bi želela. Upornika bi vzgojila... "
― Boris Pahor , Qui è proibito parlare
7 " Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokraticnosti in o dobrem sozitju v nasi obmorski dezeli, in pritem so njegove oci begale od mene k dolgim rezancem na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, ce bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslusal, njegovo razodetje zdelo cudno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbrz poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreceni; ker v dokoncni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoce se misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlockih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obrezju somescan, pripadnik italijanske elite, prvic govori v cloveskem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse clovesko postavljeno na tehtnico; in ceprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pecjo botroval pri spocetju novega bratstva. Strah je bil namrec substanca nase skupnosti ves cas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic nasih knjiznic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih pozirali. In potem je bil strah nas vsakdanji kruh, ko so postajali pogorisca nasi odri v predmestjih, ko je fasist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaski jeticni ucitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti trzaski italijanski clovek pribliza samó takrat, ko preti tudi njemu unicenje? "
8 " Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarisem, a obcutek imam, da bo vse neiskreno, kar jim bom v mislih rekel. Ziv sem, zato so tudi moja najbolj pristna custva nekje necista "
9 " Non so se mi sono espresso bene. Il fatto e che, col suo bagaglio d'esperienza, l'adulto guasta gli anni della propria infanzia, li contamina con la sensazione di oppressione che prova. Come se qualcuno che ha vissuto per lungo tempo in uno splendido giardino, durante una passegiata piu lunga del solito, si accorgesse che il parco e delimitato dal muro di una prigione di cui ignorava l'esistenza. "
