" Pred tridesetimi leti bi se lahko poročil s tabo, bila si najmlajša in najboljša anestezistka v bolnišnici. Dobrikal sem se ti, ti pa si ostajala zadržana. Do tistega popoldneva, kdaj je že bilo? Stala si na avtobusni postaji, ustavil sem ti, v avtomobilu si se nenadoma razgovorila. Nikoli prej te nisem videl brez halje, imela si ozek pas in na sedežu so se ti boki razširili. V spominu mi je ostalo, kako si se božala po kolenu. Ne da bi opazil, kdaj, si prešla mladost. Je že v redu, pozabi. Življenje je skladišče praznih, nezapolnjenih škatel. Smo tisto drugo, tisto, kar smo pograbili. Kaj zdaj počneš? Zvečer ješ stoje? Zakaj se nisi poročila? Se tvojim prsim močno poznajo leta? Kadiš? Imaš z moškimi dobre izkušnje? Na katerem boku spiš? Je moja hčerka mrtva? "

― Margaret Mazzantini , Don't Move